aleksandra@psihoterapija-bajt.si
041 728 110

OKOLJSKA ZAVEST KOT EDEN TEMELJNIH DEJAVNIKOV OSEBNE SREČE

Slovenski otroci se že od ranih nog učijo o ekologiji, okoljsko zavest tudi organizirano vadijo.  V vrtcih se učijo, da je piti vodo iz pipe za okolje bolje kot kupovati plastenke, ločujejo odpadke, zbirajo odpadni papir, razvijajo zdrav odnos do narave. V osnovni in srednji šoli se udeležujejo ekoloških kvizov, razvijajo ekološke projekte. Moja osnovnošolska leta so že davno mimo in ne spomnim se, da bi pri pouku kdaj namenili kakršnokoli pozornost skrbi za okolje. V treh desetletjih, ki so minila, odkar sem končala osnovno šolo, se je na tem področju marsikaj spremenilo. Če naši otroci rastejo s konceptom ekologije, mi ga pa niti poznali nismo, se mi samo po sebi poraja vprašanje, ali so naši otroci bolj ekološko osveščeni od nas. Če je tako, je to dobra novica za naš planet, kajti mi, odrasli, danes bolj slabo skrbimo zanj.

Kakšni so razlogi za naše mačehovsko obnašanje?

  • Nekatere raziskave kažejo, da se nekateri ljudje zaradi negotovosti glede grozečih klimatskih sprememb obnašajo manj ''zeleno''. Ker so klimatske spremembe globalne narave, smo prepričani, da se tako ali tako ne da narediti nič. Mnogi  so nezaupljivi do nasprotujočih si trditev znanstvenikov in vladnih predstavnikov, ko se ti prepirajo, ali zares drvimo v klimatsko katastrofo po svoji zaslugi, ali se to dogaja zaradi naravnih procesov. Ker obstajajo tudi nasprotujoča mnenja glede tega, kdaj bo do katastrofe prišlo, imajo nekateri vtis, da lahko akcijo odložimo tudi na kasnejši čas.
  • Primerjanje je naša priljubljena socialna aktivnost. Svoje aktivnosti na področju varstva okolja primerjamo s tem, kar za okolje naredijo drugi. Na tej podlagi si postavimo neke subjektivne kriterije, ki nam narekujejo obnašanje in nam hkrati služijo za opravičevanje svoje neaktivnosti. Na primer: v Ljubljani skoraj vsi ločujemo odpadke, to smo sprejeli kot družbeno normo. Sprejemamo pohvale s strani župana in se počutimo dobro, ko nas Snaga kdaj pa kdaj preseneti z manjšimi stroški odvoza smeti. Po drugi strani pa nam ne pade na pamet, da bi se v službo peljali kako drugače kot z avtom ali da bi po nakupih brez izjeme odhajali z vrečkami za večkratno uporabo.
  • Eden od razlogov za neaktivnost je tudi apatija - tako kot na drugih področjih, kjer je za spremembe potrebna akcija, mislimo, da se okoljsko odgovorno delovanje posameznika ne bo nikjer poznalo in da sami ne morejo spremeniti ničesar – zato tudi ne storimo ničesar. Občutka preplavljenosti in strahu spričo kompleksnosti in soodvisnosti okoljskih problemov nas hromita in povzročata apatičnost.
  • Ljudje se težko odrekamo svojim navadam, še posebej, če so te povezane z izgubo določenega dela udobja ali s spremembo življenjskega stila. Večino energije porabimo za to, da vzdržujemo materialno raven bivanja, ki se ponavadi ne ozira na to, kaj je okoljsko vzdržno: nakupa vrtnega pohištva iz tikovine ali parketa iz afriškega lesa ne povezujemo z izsekavanjem gozdov, izčrpavanjem narave, dolgotrajnem in okolju neprijaznim transportom,... . Izgleda tako, kot da več, kot si lahko privoščimo, in več kot trošimo, bolj samoljubni in neobčutljivi postajamo. Zanimivo je, da raziskave kažejo šibkejšo okoljsko zavest in manjši občutek odgovornosti potrošnikov v bogatejših  deželah, kot so n.pr. ZDA, Zahodna Evropa, Avstralija ter močnejše  zavedanje in odgovornost ljudi v deželah, kot so n.pr. Indija, Brazilija in Severna Koreja.

 Psihološki mehanizmi vodijo naše ravnanje

V razlogih za tako obnašanje do našega planeta se skriva več psiholoških mehanizmov. Psihološko zanikanje je predzavedni obrambni mehanizem, ki ga imamo vsi. Z vidika okoljske problematike lahko zanikamo obstoj problema (ogroženosti okolja), ali pomen problema (preslišimo resna opozorila o ogroženosti rastlin, živalskih vrst,..). Lahko zanikamo tudi  možnost, da je  problem rešljiv (nič se ne da narediti, katastrofa je neizbežna), ali pa  osebno sposobnost za reševanje problema (jaz ne morem narediti nič, da bi se stanje izboljšalo). Zato ne prevzemamo odgovornosti, pasivno razmišljamo in se vedemo ter se pretvarjamo, kot da se nas vse skupaj ne tiče.

Obrambni mehanizmi nam pomagajo, da se izognemo občutku krivde glede lastnega doprinosa k uničevanju okolja. Čutimo notranje nelagodje, ker vemo, da je naše ravnanje okolju škodljivo, a kljub temu vozimo avtomobile na fosilna goriva, potujemo z avioni, jemo meso, kupujemo sadje in zelenjavo, ki pripotujeta z drugega konca sveta. Da bi razpršili občutke nelagodja in se počutili bolje sami s seboj, si izmišljamo vse vrste opravičil, kot na primer ''Zakaj bi moral ravno jaz ukrepati, če drugi nič ne storijo?'', ali pa: ''Jaz sploh ne škodujem okolju, ko se vozim z avtom. Koliko izpustov povzročajo šele tisti, ki se vozijo s terenci, ali pa korporacije, ki zastrupljajo vodo in zrak!''

Je mogoče biti hkrati srečen in zavezan k varstvu okolja?

Še nedolgo nazaj prevladovalo prepričanje, da sta sreča in ekološka zavest nasprotujoča pojma. Sprememba življenjskega stila v dobrobit okolja naj bi pomenila odpovedovanje, podrejanje svojih želja in potreb, posledično tudi odrekanje sreči. Če sreča pomeni voziti velik avto, potovati z letalom, jesti sadeže iz Afrike, ribe iz Azije, zavreči delujoč pralni stroj, ker ima novi toliko boljše funkcije, ali pohištvo, ki ni več po zadnji modi, potem je omenjena teza verjetno resnična. Po drugi strani pa je čisto in ohranjeno okolje eden temeljnih pogojev za zdravo, svobodno in zadovoljno bivanje. Osebna sreča in zdravo okolje sta tudi del življenjsko pomembnih psiholoških potreb. Zadovoljitev teh potreb omogoča vzpostavitev harmonije s seboj in z okolico.

Štiri psihološke potrebe, ki  so bistvenega pomena za srečo, dobro počutje in osebno rast

Potreba po varnosti: da smo lahko srečni, se moramo v prvi vrsti počutiti varne in zaščitene. Strokovnjaki verjamejo, da ta potreba ne more biti zadovoljena, če se človek počuti ogroženega zaradi posledic globalnega segrevanja, onesnaženja in splošne degradacije življenjskega okolja. Osebno prizadevanje za ustvarjanje boljšega, bolj zdravega okolja, bi v večji meri zadovoljilo našo potrebo po varnosti.

Potreba po občutku sposobnosti in učinkovitosti: nesrečni smo, kadar verjamemo, da ničesar ne naredimo dovolj dobro, da ničesar ne znamo in ne zmoremo. Živimo v dobi, ko mnogi ne znamo narediti ali popraviti skoraj nič več, ker je vse tehnologija postala preveč zakomplicirana. Če se kaj pokvari, to preprosto zavržemo in kupimo novo. Ekološko vzdržno obnašanje, kjer se ljudje predmete učijo popravljati ali ponovno uporabljati, dviguje samozavest in občutek osebne sposobnosti

Potreba po odnosih z drugimi ljudmi: ljudje smo socialna bitja, ne moremo živeti brez odnosov z drugimi, saj nam ti dajejo potrditev, da obstajamo in smo pomembni. Danes (vsaj v mestih) živimo odtujeno življenje, v hipermarketih in supermarketih odtujeno tudi nakupujemo. Lokalno orientirani ljudje, ki nočejo kupovati živil z drugega konca sveta, obdelanih s kemičnimi snovmi, ki jih ohranjajo dlje sveže, se tudi pri nas že povezujejo v različnih organiziranih oblikah ekološkega kmetovanja, lokalnega ekološkega  nakupovanja in se srečujejo na dogodkih na temo lokalne pridelave hrane. To jim omogoča druženje in vzpostavljanje odnosov z enako mislečimi ter jačanje občutka povezanosti in pripadnosti skupnosti.

Potreba po svobodi in avtonomiji je zadovoljena takrat, ko lahko izbiramo, kako se bomo vedli in smo pri tem osvobojeni notranjih in zunanjih pritiskov. Pomanjkanje časa in umetno ustvarjena potreba po kopičenju materialnih dobrin povzroča, da pozabljamo, da ne postanemo bogati in srečni zaradi denarja in stvari. Ne ukvarjamo dovolj s tem, kar je zares pomembno v življenju - s skrbjo zase in za druge, s hobiji, z zdravim življenjskim stilom ter preživljanjem časa z družino in prijatelji.

Če želimo ljudje iz svoje lastne avtonomne motivacije živeti v skladu z vrednotami, kot so okolje in narava ter zasledovati pomembne cilje, kot je ohranjanje okolja, bomo imeli občutek, da je naše delovanje pomembno, da smo sami pomembni, in bomo zato srečnejši.

Cela vrsta znanstvenikov se je v zadnjih letih ukvarjala in se še ukvarja s povezavo med ekološko odgovornim vedenjem in osebnim zadovoljstvom posameznika. Izsledki raziskav so ovrgli splošno predpostavko, da je za ekološko odgovorno vedenje treba žrtvovati svoje želje in udobje. Namesto tega so dokazali, da ekološko vzdržno življenje spodbuja zadovoljevanje psihičnih potreb in dobro počutje ljudi. Povezava med ekologijo in psihologijo nakazuje smeri, v katerih bi se lahko razvijala učinkovita orodja za boj proti depresiji, za izboljšanje samopodobe in ljubezni do sebe ter za dvig psihološke odpornosti ljudi.

Viri: Ecopsychology, dec.2009, str.175; Carbonell˛&Gowdy, Environmental Awareness and Happiness; Brown&Kasser, Social Indicators Research (2005), str.374

Aleksandra Deu Bajt je specializantka transakcijsko analitične psihoterapije. Izvaja psihoterapijo s posamezniki in pari ter terapevtsko metodo EMDR. www.psihoterapija-bajt.si