aleksandra@psihoterapija-bajt.si
041 728 110

Obsesivno- kompulzivna motnja

Obsesivno – kompulzivna motnja je hvaležna tema za filme, še posebej komedije.  Detektiv Monk zna rešiti najbolj zapleten umor, ampak gledalce zabava predvsem z njegovim čudaškim obnašanjem: iz strahu pred bacili se z ljudmi ne rokuje, obsedeno poravnava slike na steni, geometrijsko natančno zlaga krožnike in zmoti ga vsaka malenkost, ki odstopa ideala. Jack Nicholson v filmu ''Bolje ne bo nikoli'' živi vnaprej začrtano in popolnoma kontrolirano življenje: vedno točno trikrat zaklene vrata, pazi, da ne bi stopil na kakšno črto na pločniku, vsak dan gre jest v isto restavracijo za isto mizo in si prinese svoj pribor... ob tem filmu smo se od srca nasmejali njegovi obsedenosti in popolnem pomanjkanju občutka za druge ljudi.

A resnica je, da osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo zelo trpijo.  O motnji govorimo takrat, ko obsesivno-kompulzivna ravnanja trajajo več kot uro na dan in kadar oseba čuti, da ji težave preprečujejo normalno življenje. Pri hudih oblikah te duševne motnje so ljudje zelo osamljeni, saj  jih ima okolica za čudake, bližnji pa težko prenašajo njihovo obsedenost z navidez nepomembnimi podrobnostmi. Težko se zberejo, saj jih nenehno preganjajo prisilne misli. Neredko živijo sami, se bojijo zapustiti stanovanje, so nesposobni za delo in imajo zelo omejene socialne kontakte.

Zakaj pride do obsesivno-kompulzivne motnje in kako jo lahko prepoznamo?

V ozadju kompulzivnega vedenja je vedno prisotna duševna stiska. Osebo prežemajo negativne misli in čustva, ki jih preprečuje ali lajša s tem, da uporablja določena ravnanja. Lahko jo je strah okužbe, dvomi o tem, ali je zaklenila vrata, ugasnila plin, potrebuje  red in natančno simetrično razporeditev posameznih predmetov v gospodinjstvu. Te misli so vztrajne, ponavljajoče in zelo moteče, zato si pomaga z ravnanjem, ki  negativne misli nevtralizira oziroma spravi pod nadzor:

-          obsedeno si umiva roke, se izogiba rokovanju in dotikanju javnih površin

-          neprenehoma preverja, če je vse pod njenim nadzorom

-          pospravlja, ureja po točno določenem vzorcu

-          pri sebi tiho šteje ali ponavlja določene stavke...

Običajno se oseba zaveda, da so njene misli in vedenja pretirane glede na realne probleme, zato jih poskuša potlačiti in se izogniti kompulzivnim reakcijam. To jo dostikrat privede v še hujšo stisko, podobno abstinenčni krizi odvisnika od alkohola ali nikotina. Ponovna uporaba prisilnih vzorcev obnašanja ji prinese olajšanje.

Eden izmed možnih vzrokov razvoja obsesivno-kompulzivne motnje so pričakovanja staršev do otroka. Pretirano kontrolirajoč starševski stil (starši poudarjajo dosežke in enačijo vrednost s produktivnostjo) včasih povzroči, da otrok misli, da ni naredil dovolj ali v želji po odobravanju postane preveč dosegajoč.Otrok si prizadeva, da bi zadostil svoje potrebe z dokazovanjem, kako dober je. S tem se želi izogniti sramu in krivdi, ki bi izvirala iz neodobravanja. Pri tem jih žene prisila v obliki starševskega ''moraš'' ali ''ne smeš'', ki ostane v njihovi glavi tudi takrat, ko ne živijo več s svojimi starši. Tako otroci prehitro odrastejo in se prezgodaj odpovedo otroški spontanosti in impulzivnosti. Odrasli stremijo k perfekcionizmu, so odgovorni in vestni, vse v pretirani meri. Tudi če se zabavajo, so nesproščeni (''obsesivni pleše, zraven pa šteje korake''). Vse planirajo, o vsem se podrobno informirajo. So togi, pravila in dolžnosti so zanje pomembni, zahtevni so do sebe in drugih, več mislijo kot čutijo, a hkrati hrepenijo po človeškem stiku.

 Obsesivno-kompulzivno motnja se zdravi z zdravili, terapijo ali kombinacijo obojega.  V terapiji se ukvarjam z razreševanjem negativnih čustev in občutij, ki so privedli do motnje, hkrati pa klientu nudim podporo in možnost, da v varnem okolju govori o svojih težavah. Klient se uči ''biti'' in ne samo ''delati'', ''čutiti'' in ne samo ''misliti'', delati napake in ne biti popoln, se igrati in biti spontan.